Udomačena statistika

Mladi statistiki pišemo blog.

Diego de Castro, v Piranu rojeni italijanski statistik

Komentiraj

Preden sem na letošnji kulturni praznik obiskala Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, še nikoli nisem slišala za Diega de Castra, priznanega italijanskega statistika, diplomata in publicista. Leta 1907 se je rodil v Piranu v plemiški družini, ki je živela v palači Gabrielli, kjer je danes muzej. Na informativni tabli v okroglem salonu palače imenovanem la Rotonda (na sliki spodaj) je podan le kratek de Castrov življenjepis, ki ni potešil moje radovednosti, zato sem več informacij o njem in njegovem delu na področju statistike poiskala na spletu.

Rotonda palače Gabrielli (foto: AS)

Na de Castru posvečeni spletni strani izvemo, da je prve letnike osnovne šole obiskoval v Piranu, nato pa se je družina preselila v Savudrijo in od tam v Trst, kjer je zaključil srednjo šolo. Nato se je de Castro vpisal na študij prava v Rimu in leta 1927 je v glasilu statistično-ekonomskega inštituta tržaške univerze objavil svoje prvo znanstveno delo, Poroke med posamezniki enake vere v Trstu med letoma 1904 in 1925 (L’attrazione matrimoniale tra individui di uguale religione a Trieste. 1904-1925).

Leta 1929 je de Castro diplomiral z odliko na temo teoretične formulacije kazensko-sodne statistike in njegovo diplomsko delo je objavljeno v Statističnih analih, glasilu Centralnega statističnega inštituta Kraljevine Italije. Nato je postal asistent statistika in demografa Rodolfa Beninija ter se vzporedno izobraževal s področja statistike preko obiskovanja predavanj na Šoli za statistiko, saj takrat še ni bilo fakultetnega študija statistike. Pri devetindvajsetih, leta 1936, je postal redni profesor in v karieri je nato poučeval na številnih italijanskih univerzah. Bil je med ustanovitelji Inštituta za statistiko na Univerzi v Torinu, ki ga je nato tudi vodil do leta 1972. Po njem je na tej univerzi imenovana iniciativa De Castro Statistics za spodbujanje raziskovanja in izobraževanja na področju statistike.

Kot je razvidno iz njegove bibliografije, je v svoji karieri objavil številna dela s področja demografske, ekonomske, socialne in sodne statistike. Med slednjimi je bil v tujini najbolj znan po leta 1934 objavljenem delu Metodi per calcolare gli indici della criminalità (Metode za izračun stopnje kriminala), v katerem je kritiziral obstoječe kazenske statistike ter predlagal uporabo uteženega povprečja za izračun natančnejšega indeksa prestopništva. Univerza v Filadelfiji ga je takrat označila za najboljše delo tistega časa. V povojnem času je delal tudi v Veliki Britaniji in ZDA ter postal član Kraljevega statističnega združenja. Je tudi doživljenjski član Mednarodnega statističnega inštituta.

O njegovih prispevkih na področju statistike v spletnih virih žal ni najti veliko informacij, saj se večina gradiva osredotoča na njegove politične in diplomatske aktivnosti. V imenu italijanske vlade je zasedal številne institucionalne položaje, med drugim je bil letoma 1952 in 1954 diplomatski predstavnik in svetovalec glavnega poveljnika angloameriškega generala Wintertona za cono Svobodnega tržaškega ozemlja. Zavzemal se je, da bi Koper, Izola, Piran in Umag ostali pod italijansko oblastjo, Jugoslaviji pa bi pripadle tri slovenske občine v zaledju Trsta in dostop do morja pri Žavljah. V svoji knjigi Tržaško vprašanje si je želel mirnega sobivanja in sloge med prebivalci tega narodnostno mešanega ozemlja. Ko je cona B v celoti pripadla Jugoslaviji se je umaknil iz političnega življenja in diplomacije.

Diego de Castro (Vir: Arhiv Društva za zgodovinske in geografske študije Piran)

Njegovo življenje in delo je v Sloveniji razmeroma slabo poznamo. V leta 2015 objavljenem magistrskem delu Diego de Castro: vsestranski piranski učenjak novinarka Branka Predan ugotavlja, da je med pomembnejšimi razlogi za to, njegovo članstvo v italijanski tajni obveščevalni službi, zaradi česar z vidika povojne jugoslovanske politike ni bil sprejemljiv. Kljub temu, da s fašističnimi idejami ni soglašal, brez fašistične knjižice ne bi mogel zaprositi za službo profesorja na univerzi.

Čeprav je večino svojega življenja preživel v Italiji, se je rad s svojo jadrnico vračal v rodni Piran, kjer je obiskoval teto. V zadnjem desetletju življenja je navezal stike tudi s Skupnostjo Italijanov Giuseppe Tartini v Piranu, ki jo je podpiral s financiranjem publikacij in ustanovitvijo denarnega sklada za štipendiranje istrskih študentov italijanske narodnosti. Po njegovem očetu in njem je poimenovana piranska osnovna šola z italijanskim učnim jezikom Vincenzo in Diego de Castro. Štiri leta pred smrtjo je izdal tudi avtobiografijo Spomini devetdesetletnika: Trst in Istra. Umrl je leta 2003 in pokopan je v družinski grobnici v kapelici na piranskem pokopališču. Z oporoko je mestu zapustil zbirko okrog 4.200 knjig in 10.000 revij, med katerimi je bilo največ takih s področja statistike.

Avtor: Ana Slavec

Svetovalka za statistiko na centru odličnosti InnoRenew CoE. Pred tem je bila sedem let raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Je članica upravnega odbora Društva mlada akademija, urednica bloga Udomačena statistika ter sovoditeljica Meta PHoDcasta. Na Twitterju je @aslavec.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s